Dober dan

Vsi me poznate kot veliko navijačico in predvsem to, da v srcu nosim zvestobo vijol’čne barve. V osnovi pa sem predvsem tudi ženska, ki od drugih pričakuje približno toliko, kot daje sama. Predvsem za to, ker če bi pričakovala to, kar dajem sama, bi se verjetno lahko preselila na drug konec sveta ali preprosto iskala svoje mesto pod soncem.Zadnji meseci so bili za mene zelo težki, ker ima vsak človek bitke in predvsem sem v zadnjih letih ugotovila, da iskanje službe prinaša ogromno stresa, dobre volje in predvsem zagnanosti, da ljudi prepričaš, da bi rad delal. Ne hodil v službo, ampak delal. Kamorkoli sem prišla na razgovor, so me vprašali, kako to, da z vsemi izkušnjami in prostovoljnim delom, še vedno nikjer ne delam. Vedno sem jim odgovorila enako. Smejali so se mi. Jaz se nikoli nisem smejala nazaj.
Zdaj imam to srečo, da imam za leto dni zagotovljeno službo. Ponosna sem nanjo in izredno hvaležna sem za vsak dan, ki ga imam na tem delovnem mestu.
A vendar sem ugotovila, da je nekaterim bilo veliko lažje dobiti zaposlitev, kot meni.
Verjetno res. Imam diplomo, željna sem znanja, željna sem tega, da bi v podjetje, v katerega grem delat, vložila del sebe in prispevala k boljšemu razvoju. S svojimi idejami, svojo voljo, motivacijo.
A ko hodim po trgovinah, gostinskih lokalih, je stanje iz dneva v dan slabše.
Ne trdim, da vsepovsod. Se še najdejo čudovite in svetle izjeme, ki so temu mestu upanje. O eni sem govorila v prejšnji kolumni, danes pa bi rada govorila predvsem o tem kaj pogrešam v našem mestu.
Pogrešam preprost in prijazen »Dober dan, kako vam lahko pomagam?«
Bodisi v trgovini, bodisi v gostinskem lokalu.
Pogrešam prijazne ljudi, ki bi mi nekaj prodali s srcem. Kakav, ki ga obožujem, tortico, ki mi je ljuba, ker sem res sladkosneden človek ali

preprosto samo eno čudovito vijol’čno oblačilo, ki sem ga našla v kateri od prodajaln.
Pogrešam osebje, ki bi me bilo veselo. Pa ne mene. Sebe na delovnem mestu. Da ko bi stopil v njihov kraj dela, da bi bil res človek, ki so ga zaposlili ljudje z namenom, da bo podjetju prinašal ne samo dobiček, ampak tudi ugled podjetja. Da ko boš zapustil prostor, lahko rekel, da bi se res še rad vrnil. Da bi rad povabil prijatelje. V lokal, trgovino. Da boš na socialnem omrežju vsem povedal kako fajn so, jim delil petice in rekel, da je vredno priti.
A takih krajev v našem mestu je malo. So, zelo jih cenim. Občudujem jih pravzaprav in ko sem izredno zadovoljna, to vedno zaupam tudi njim osebno.
Velikokrat sem, meni podobno, kritična. Če me poznate, veste da zahtevam več, ker imam še zdaj v glavi stavek iz prvih dni študija…”Bodi drugačna in boljša.” Drugačna sem zagotovo, boljša postajam. Trudim se. Res se trudim. Včasih sem bila bolj zahtevna, kot sem zdaj. Znižala sem standarde. Vem, da ljudje delajo za prenizke plače in zato je tudi njihovo delo na prenizkem nivoju. A ko pridem v lokal, kjer mi nekdo ponuja obrok, oblačilo, ki je nad vrednostjo, ki sem jo pripravljena plačati, kar pomeni da je tudi tako vrhunska, da si jo lahko privoščim, potem pričakujem tudi osebje na tem nivoju.

Včeraj je bil eden tistih dni, ko sem v lokalu doživela natakarja, ki je bil problem sam sebi, bila pa sem neumna, da sem nasedla njegovi nesramnosti. Priznam, kriva sem bila, ker sem svoj hec razumela samo jaz, on pa ni vedel, da se kot natakar vseeno mora vesti prijazno. Ja, napisala sem pismo podjetju, privat. Verjemite. Ni prvo. Niti prvemu ne. Pa prepričana sem, da tudi ni zadnje. Je pa razlog zakaj napišem nekaj, kar me zmoti. Ker želim, da je podjetje dobro. Da dela svoje delo tako kot je treba, da se vrnem in da se vrne še kdo z menoj. Mogoče sem samo ena v množici ljudi. Saj res, kdo sem jaz? Sem pa nekdo, ki ne napiše javne objave na kako socialno omrežje in želim, da to delijo vsi moji prijatelji. Niti blogov načeloma ne pišem na to temo, ker stvari rada rešujem privat. In potem so odgovori res neverjetni.
Malo je podjetij, ki se postavi na stran kupca. In k tistim se res rada vračam. Nekateri so mi pokazali, da so zaradi svojih napak danes nekaj najboljšega, kar obstaja. In so iz svojih podjetij naredili uspešno pravljico. Nekaterim pa ni mar.
Včasih sem se sekirala, danes pa vem, da imam mirno vest na koncu dneva, ker vem, da sem ravnala prav. In samo včasih, ko stopim v kakšno prodajalno. Pa bi rada nekaj zase. Nisem zahtevna. Naj ne bo zeleno, če je vijol’čno bo vrhunsko. Samo pomoč potrebujem. Da ne laufam ravno iz enega eka na drugega. Ker mogoče sem dobila kak kilogram več in mi določene številke pač več ne sedejo. In takrat je fajn, da imaš s seboj nekoga, ki laufa zate. Ker načeloma svetovalcev več ni. Stojijo nekje. Ali pa že stotič zlagajo police, škatle in ostalo robo. Doživela sem že, da sem pri blagajni videla palete polne robe. Seveda se nihče ni imel časa ukvarjat z mano. Kako, če pa je bilo potrebno zložit to vse.
To, da potem še čakaš pri blagajni, kot da te čaka ta izdelek gratis, je potem šele nova zgodba.
In ja, na koncu se sprašujem samo, ali smo res tako malo vredni, da si ne zaslužimo tega pozdrava, da bi nam kaj ponudili, da bi nas kaj vprašali.
Prej sem bila v manjšem nakupovalnem centru. Ena od večjih trgovin. Trije prodajalci. Mimo mene so šli, kot da imam nevidni plašč Harrya Potterja. Pa niso bili edini. Slučajno sem se spomnila, da me v tisti prodajalni v zadnjih letih ni pozdravil še nihče. Še ko sem kaj plačala pri blagajni, ne.
Ampak včasih pač kaj rabiš. Točno iz tiste trgovine, želiš tortico točno iz tiste kavarne. Pa se vrneš. Ker upaš, da bo boljše. Da bo nekdo spregledal. Da bo mogoče nekdo v tebi videl samo to, da bo račun plačal iz računa, na katerega je nakazano njegovo prigarano delo ali pa si je privoščil samo nekaj po stresnem dnevu. Ne da pride človek še v en nov stres.
Hvaležna sem vsem podjetjem v mestu, kjer štejem kot kupec, ki pride z vijol’čno kapo na glavi, adidaskah in vsem kar je možno vijol’čno in nisem tretirana kot neki huligan, ki bo razbil celo bajto. In predvsem sem hvaležna vsem tistim, ki slišijo moj glas in ga hočejo razumet. Hvaležna, ker ste. Vzor ste ostalim.
Če tudi trikrat dobim umazan kozarec ali zelene škarje. Ali pa pribor brez vilice. Vem, da bodo drugič naredili nekaj drugače. In to šteje. Sprememba. Sprememba, ki jo cenim.
Če vam dam drugo priložnost, ali pa stoto… si ne zaslužim že prvič… Dober dan?

MalaMo