December. Čas pričakovanja in pravljic?

Spodobi se, da se predstavim. Ni namreč lepo biti v družbi nekoga in ne vedeti kdo sploh je. V današnjih časih medijske dostopnosti, raznih družbenih omrežij in javnih objav, se vse več dogaja, da se ljudje zapiramo vase. Navzven živimo v idealnem svetu, polnem blišča in uspeha, … navznoter pa so naši svetovi kdaj pa kdaj tudi porušeni ali pa namerno zaprti v težko skrinjo spomina. Svoje zasebnosti ne delimo. Naše življenje polno uspeha in dobre kariere pa je šele od danes.

Sam s tem nimam težav. Nimam kaj skrivati. Če bi želel z enim stavkom opisati sebe, bi izbral naslov starejše popevke Deček z ulice. Že kot majhen primestni fantič sem s svojo mamo odhajal na tržnico, kjer je prodajala lastne pridelke. Največkrat cvetje. Tega je imela največ. Ulica je tako postala moj drugi dom. Spoznaval sem ljudi, navade in ekonomske zakonitosti, ki ti jih ne da nobena šola.

https://www.youtube.com/watch?v=qcJZNa2vN58

Doma iz takrat še kmečkega okolja smo imeli marsikaj, kar še dandanes tare marsikatero zimsko središče. Že od meseca novembra, ko je običajno nametalo snega, smo to znali z veseljem izkoristiti. Kakšno Pohorje? Kakšna vlečnica? Kakšen čaj? Oprema? V družbi prijateljev in sosedov smo po domače “štamfali” smo po hribu navzgor. Takšnih teptalnih naprav ni več. Poteptati progo do vrha hriba, široko nekaj metrov in dolgo par sto metrov ni kar tako. Smučali smo običajno do sredine meseca marca, tako da smo imeli zagotovljenih več kot 100 dni smučanja.

Čeprav smo vsi zelo radi smučali, pa najbrž ni bil poudarek na smučanju. Želeli smo se družiti, se pogovarjati in tako porabiti svoj prosti čas. Seveda pa nismo bili zadovoljni samo z eno progo, poštamfali smo vse hribe. In najboljše proge so bile tiste, ki so nam nudile nočno smuko. Le čemu pa so cestne svetilke, če ne zato, da nam osvetljujejo progo. Smučanje je bilo takrat nacionalna zavest. Bojan Križaj, Stenmark, Franz Klammer za tiste bolj drzne, … so bili junaki in vzorniki. Vsi smo se jim hoteli približati. Opreme razen smuči, pancerjev in avtomatov nismo poznali. Kakšen Spyder ali Colmar? Smučali smo v starih bunda ali pa kar v volnenih pulovrih in jopah. Edino kar je moralo biti, smuči so morale biti Elanke.

Hecna reč, morda tudi za marsikaterega med vami, je bila, ko smo šli v mesto. Tega marsikdo še danes ne razume. Če si doma v Mariboru, ne moreš iti v mesto. Če pa si iz okolice, pa lahko. Tako smo imeli kondicijske priprave. Vsakodnevno več kilometrsko pohodništvo v mesto in nazaj. Po svojem smo vsi bili hitri dirkači, lik iz risanke, ki jo danes najbrž le redko kdo še pozna.

Tako blizu in navkljub vsemu tako daleč, da smo tu in tam razvili čisto svoje besede, čeprav je mariborščina znana po haklih, šraufncigerih, šporhertih in ostalem, smo mi suvereno uporabljali gnar, medtem ko so drugi imeli dnar. Najbrž je svoje naredila bližina nemščine in gledanje avstrijske televizije. Včasih me sošolci enostavno pač niso razumeli.

V šolskih letih. Tako razpet med življenjem v metropoli in kmečkim okoljem, sem večino prostega časa preživel spet na ulici. Bratu sem pomagal pri prodaji v cvetličnem paviljonu. Morda se bo komu zdelo smešno ali za lase privlečeno, ampak ulica ti da življenjsko izobrazbo. Spoznaš ljudi, včasih prideš tudi do njihovih duš. Tega v učbenikih ni. Predvsem pa se naučiš uporabljati to, kar marsikdo danes ne zna. Živeti s srcem. Srce je tisto, ki nas bogati in ki nas naredi še boljše.

Po nekaj letih prestižnih pogojev in delovanja v velikih nakupovalnih centrih, sem danes spet tu. Na ulici. V samem srcu našega mesta, odpiram vsak dan novo zgodbo in delim svojo dušo z vami. Kaj sem že hotel povedati? Kaj ste sploh uspeli izvedeti o meni?

Bistvo vsega je, da sploh ni pomembno kdo smo, kaj imamo, kje delamo, … pomembno je le to, da imamo srce. Da znamo živeti tudi za druge, ne le zase. Da premislimo, preden morda koga prizadenemo. Da stopimo skupaj, ko je potrebno in da pomirimo neumne glave, ko bi lahko bilo drugače nevarno.

Vse preveč se oddaljujemo drug od drugega. Postajamo tujec samemu sebi. Izgovarjamo se na družbo in napredek, v resnici smo pa le otopeli egoisti.

Sam nisem idealen. Daleč od tega. Se pa trudim biti človek.

December je čas pričakovanja in pravljic. Je pa tudi čas, ko pomislimo na druge, ki so morda pomoči potrebni. Živimo v razviti družbi, v kateri je iz dneva v dan več revežev. Na eni strani najnovejši telefoni, avtomobili, … na drugi strani stiska, lakota in beda. Ni človeško misliti samo na sebe, ljudje smo zato, da pomagamo. Živeti v srečni okolici je sreča tudi za nas. Kaj nam pomaga prestiž in luksuz, če pa so drugi nesrečni. Vse več je namreč ropanja in izkoriščanja trenutnih situacij. Nihče od priložnostnih lumpov pa ne pomisli na ljudi med katerimi živi. Slovenci zelo radi pomagamo. Nikoli ne pomislimo, ko gre za pomoč oddaljenim državam. Ko je potrebno pomagati morda sosedu, pa se zalomi.

Sama simbolika prazničnih časov je tudi v tem, da si podamo roke. Dobesedno.

Odprimo srca, odprimo oči, podajmo roke.

Morda danes res ni bilo obljubljene pravljice. Morda pa se pravljica skriva v vaših srcih, samo odpreti jih je treba.