V mali sobici je bilo prijetno toplo. Stari štedilnik na drva, ki je stal v kotu, je dajal prijetno toploto, kakršno dajejo le drva. Soba je bila velika kakšne tri krat štiri metre. Nekoč je bila tu kašča za shranjevanje živil, sedaj pa je služila kot krojaška delavnica za mojstra Dura. V sobici je bila še velika krojaška miza, šivalni stroj, na drugi strani pa postelja, na kateri je mojster počival, kadar je bil utrujen po dolgi noči šivanja.
Deček je ležal na postelji na boku, tako da so mu noge visele preko roba postelje. Bil je popolnoma oblečen. Male nožice so bile obute v težke zimske čeveljce in dobil si vtis kot da bo ravnokar vstal, ter nekam odšel. Kot da samo za trenutek počiva, čakajoč na nekaj, nekoga, in mora biti pripravljen za takojšen odhod. Bil je buden. Nestrpno je vsakih nekaj minut pogledoval proti uri, ki je visela na steni nad mizo. Moral je paziti, da ne zamudi pravega trenutka, ko bo moral vstati in oditi. Ura je bila pol dvanajst ponoči.
Ponavadi so se sosedje na Silvestrovo zbrali pri nekomu in tam skupaj pričakovali ta vesel, poseben trenutek, na katerega so se skrbno pripravili. Vsak je prinesel nekaj hrane pa pijače in naredili so si zabavo po svoje. Bili so preprosti ljudje, tovarniški delavci mnogih mariborskih tovarn. Niso imeli denarja, da bi šli na lepše, pa so si naredili praznovanje doma. Premožnejši in pa samci so ponavadi odšli v eno izmed gostiln, kjer je bila novoletna zabava. Tega je bilo tedaj v mestu veliko.
Bilo je v navadi, da kot otrok na novega leta dan voščiš (srečno novo leto) odraslim, oni pa ti v zahvalo dajo nekaj drobiža. Seveda moraš imeti dovolj let, da lahko greš ven ob pol noči, ob prehodu starega v novo leto, po mestu. Po navadi so to bili dečki stari od pet do sedem let. Pa saj niso šli daleč. Dol po Koroški cesti do Glavnega trga je bilo kar nekaj gostiln in restavracij, kjer so pričakovali vstop v novo leto. Letos bo on prvič šel voščiti po mestu.
Celo silvestrovo so se otroci na dvorišču dogovarjali kako, kam in s kom bodo šli voščiti. Vedno sta šla po dva skupaj. Deček in deklica. Deček je šel v gostilno in voščil, deklica pa ga je čakala na cesti.
Ana je stopila proti dečku in rekla, »Jaz bi šla s tabo.«
»Ana, pa veš, da ti ne smeš voščiti.« »Ja, saj vem,te bom čakala zunaj.«
Deklice naj ne bi prinašale sreče, pa so zato lahko voščili samo dečki.
Deček je kar skočil s postelje. Ura je kazala deset do polnoči. Pa še Ano mora najti. Upal je samo, da so ji starši dovolili.
Ana ga je že čakala na začetku stopnic. Bila je lepo oblečena. Na glavi je imela pisano kapo, velik pleten debel pulover, temno krilce, bele štrikane nogavičke in na nogah podobne zimske čeveljčke kot deček.
»Greva, se ne mudi, nimava daleč,« je rekel deček.
Odšla sta dol po Koroški cesti. Na koncu, tik pred Glavnim trgom, je bila njuna restavracija. Že ves čas je po malem snežilo, tako da sta uživala ob pogledu na rahlo zasneženo ulico. Cesta je bila povsem prazna.
Samo dve majhni postavi sta stali na pločniku pred razsvetljenim vhodom v restavracijo. Deček je vedel, da mora počakati na polnoč in takoj za tem vstopiti v restavracijo. Ni se bal, da ne bi vedel kdaj točno bo to, kajti takrat nastane v notranjosti zelo glasno in za trenutek ugasnejo luči. Točno ob polnoči. Moralo bi biti kmalu, kajti od doma pa do sem sta že porabila nekaj časa.
Ugasnili so luči in deček je vstopil v lokal. Luči še niso prižgali, zato je trenutek postal v preddverju ter čakal da jih ponovno prižgejo. Končno so se luči pričele prižigati ena za drugo. Velik prostor, ki je čez dan služil kot jedilnica, je bil novoletno okrašen, prepoln ljudi, ki so hiteli vse povprek čestitati drug drugemu, si voščiti novo leto. Bilo je zelo bučno, saj so že ves večer popivali in rajali. Dečka niso prevzeli nikakršni občutki, saj je bil skoncentriran na nalogo, ki ga je čakala.
»Srečno in veselo novo leto, gospod,« je deček pričel pri najbližji mizi ob vhodu.
»Hvala, hvala, fantek,« je dejal vesel gospod, in deček je hitro stopil še do gospe.
»Srečno in veselo novo leto, gospa,« je ponovil deček.
Gospa ga je močno privila k sebi. Bila ga je neizmerno vesela. Premikala se je z dečkom levo, desno, kot da bi hotela igrivo poplesati z malim gostom.
Bil je presenečen kako so se ob tem, ko jim je voščil, vsi zresnili, ga pozorno poslušali, in sploh bili fini, kot da niso že ves večer popivali. Bil je zelo presenečen nad obnašanjem tukajšnjih odraslih.
Ko je voščil že nekaj gostom je moral odnesti izkupiček do Ane, da ga shrani, on pa se bo vrnil in nadaljeval še pri drugih mizah.
Ana je stala na pločniku nasproti vhodnih vrat. Na njeni volneni kapi se je že nabralo nekaj snega, saj je ves čas snežilo. Ko je deček stopil skozi vrata gostilne, je za trenutek obstal. Kot da bi začutil slabo vest, saj je med tem, ko je on bil v gostilni na toplem, Ana ves ta čas stala tako sama na tem snegu in mrazu tu zunaj. Z rokami v žepih polnih kovancev je stopil proti njej.
»Kaj te ne zebe?« je vprašal.
»Ne, saj sem fejst oblečena,« je dejala deklica.
«Kam boš dala denar?« Izpod puloverja je potegnila večjo cunjo, mogoče je bil očetov robček, deček ni dobro videl, ter naredila na vsakem koncu vozel. Tako je nastala mala culica. Ko je izpraznil žepe je znova vstopil v restavracijo.
»Srečno novo leto gospod Simon,« je z malo večjo tremo dejal deček.
Ni pričakoval da bo tu srečal nekoga z dvorišča. Sploh pa ne Simona, ki je bil v njegovih očeh tako tih gospod, vedno sam, nekako zadržan. Sedaj pa tu, vesel, vedrega obraza, v družbi z neko gospo. Simon je dvignil roko da je priklical natakarja.
»Daj fantu kokto,« je dejal Simon.
Deček je kar na hitro izpil kokto, saj mu je ostalo še veliko miz.
»Ah, skoraj bi pozabil,« je dejal Simon in segel v žep ter dečku dal več kovancev.
»Hvala gospod Simon.« »Ja, ja, le pojdi. Pa domov na toplo, pozno je že za tebe,« je še dejal.
Ko je deček voščil skoraj vsem v restavraciji, je začutil rahlo utrujenost.
Podal se je proti izhodu. Ana je stala zraven vrat restavracije, tako da ni bila več sredi pločnika na snegu. Deček ni vedel kako dolgo je bil v restavraciji.
»Greva?« je vprašala Ana.
»Ja, domov greva. Saj imam dosti denarja,« je odgovoril deček.
Dve postavici sta se pomikali gor po Koroški cesti proti domu. Pri gasilskem domu je fantek skrivoma pogledal proti Ani. Že prej je razmišljal, sedaj pa mu je bilo prav hudo, ko jo je tako gledal, in si mislil kako krivični so odrasli, ko mislijo da deklice prinašajo nesrečo, če voščijo pred fantom. Tega nikakor ni mogel razumeti. Hitro sta bila doma na dvorišču. Ana je dala culico fantku in hitro stekla preko dvorišča, kjer je bila doma. Kar hudo mu je bilo, ko je ostal tako sam pred stopnicami, ki so vodile do sobice. Ko je stopil v sobo, ga je zajela prijetna toplota iz starega štedilnika. Od soseda se je še glasneje kot prej slišala glasba, ob kateri so plesali odrasli. Hitro si je sezul čevlje. Bili so malo premočeni, zato jih je kot po navadi postavil blizu štedilnika, da se do jutra posušijo. Culo je položil na stol poleg postelje in izpraznil žepe, ki jih je napolnil ob drugem pohodu v gostilno.
Začel je čutiti kasno uro in pa utrujenost po vsem kar je doživel ta večer.
Hitro se je slekel ter kar tak legel na posteljo. Ni se pokril, saj je bilo v sobici vroče. Pogledal je še enkrat proti uri na steni. Spomnil se je, da sploh ne ve, kako dolgo je hodil. Ura je kazala tričetrt na eno. Saj ni bilo tako dolgo, si je mislil deček. Pa vendar se mu je zdelo, da je bil dlje.
Pa tako utrujen je bil. Toplota in utrujenost sta kar hitro odnašala dečka v spanec. Na obrazu se mu je odražalo zadovoljstvo po uspelem večeru v mestu.
V mislih si je zaželel, da noč hitro mine, in ko se bo zjutraj zbudil ga bo pričakalo obilo snega na dvorišču.
In pa veselje na obrazu Ane, ko ji bo dal polovico denarja. Deček je zaspal, sneg pa je še kar naprej naletaval.
Darko Mustajbašič – Baša
Čudovita zgodba, čudoviti časi… 🙂