Sprehod skozi Maribor, ni več to, kar je bil včasih. Če se namreč peš odpraviš skozi mesto, skoraj na vsakih 20 metrov naletiš na nekoga, ki te prosi za denar. Nekateri za to ne naredijo nič, preprosto stojijo in s sklenjenimi rokami prosijo. So pa taki, ki za to, da bi si zaslužili kakšen evro, na ulicah prepevajo, igrajo inštrument, plešejo ali celo animirajo publiko. Dan za dnem, ne glede na vreme, nizke temperature, dež, sneg, sonce.
Večino takšni ljudje v stiski navdajajo z neprijetnimi občutki žalosti, usmiljenja ali celo jeze, neodobravanja. Vsi ti občutki izvirajo iz strahu pred neznanim, nepredstavljivim, iz predsodkov, ki jih v sebi nosimo večino življenja, čeprav ne vemo od kod izvirajo.
Opazujem, kako se v teh primerih obnašamo. Le redki vržemo kak kovanec, še redkejši so tisti, ki postojijo in uživajo v lepoti glasbe ali ulične predstave, ki jo nekdo uprizarja, da bi si zaslužil za kos kruha ali topel čaj. Večina pa jih odide mimo, uporabi ščit ignorance, niti ne sliši, niti ne vidi. Ali pa se pretvarja, da ta realnost ne obstaja. V nekaterih ob mimohodu kljuva vprašanje ali bi bilo prav, da bi se ustavil, vrgel kovanec, pomagal? Drugi razmišljajo, kakšna je v resnici zgodba teh ljudi, zakaj so na cesti, ali jih zebe, zakaj se tako izpostavljajo, zakaj jim je tega treba? In zakaj nas ne pustijo na miru?
Pa vendar je prav, da se v takih primerih zavemo, da ti ljudje, vsaj večina, niso tam zato, da bi v nas prebujali neprijetne občutke in slabo vest. Tam so preprosto zato, ker jih je v to prisililo življenje ali pa so sami izbrali, da bodo na tak način poskusili preživeti. Redki pa le z iskrivo željo, da bi na ulice vrnili glasbo in smeh.
Edini, ki jih v tej množici slišijo, vidijo in se skoraj vedno ustavijo, so otroci. Ne razmišljajo o tem ali je to prav ali narobe, preprosto reagirajo z otroško radovednostjo in naivnostjo, v želji, da bi pomagali. Mnogi starši otroke hitro potegnejo za roko in jih peljejo naprej, medtem, ko se ti radovedno ozirajo nazaj. So pa taki, ki znajo prisluhniti otroku in si dovolijo, da v njih prebudi tisto nekaj, kar so na poti odraščanja izgubili. Tisti sledijo otroku, se ustavijo in z njim v košaro vržejo kovanec. Ne zatiskajo si oči in skušajo razumeti zgodbo posameznika in dojeti smisel njegovega početja. Z novimi spoznanji, prebujenimi čustvi, v dialogu z otrokom, ki ga lahko inspirira za vse življenje, nato nadaljujejo zastavljeno pot, pač nekaj minut kasneje. Taki ljudje so se pripravljeni ozreti po svojem življenju, se zahvaliti zanj v zavedanju, da vsak nosi svojo zgodbo in vsak piše svojo prihodnost. Nekateri s petjem na ulici, spet drugi tako, da ob tem postojijo ali pa odkorakajo naprej.
Nihče ne pričakuje, da vsak dan, ko gremo po isti poti, obstanemo ob istem človeku ali mu celo namenimo kovanec. Tu in tam, ko imamo dober dan, ko smo hvaležni, da nam je uspel podvig ali posel, ali smo zaljubljeni in srečni, pa se le dajmo ustaviti in prisluhniti. Glasba bo na ta dan zvenela povsem drugače. Morda vedno zveni tako, le da je ne slišimo, ker nas je vase posrkala naglica vsakdana, skrbi in obveznosti. Morda pa danes zveni drugače le zato, ker smo prisluhnili in si dovolili slišati.
Lepo napisano ! Nekdo je dejal; Da se je človek podal v to, je vsekakor v stiski. V kakšni stiski sploh ni pomembno. Včasih dam poslednji eur-o drobiža, ki je bil namenjen za kavico. Neverjetno kako zmeraj preko dneva dobim povrnjeno v veliki meri.
Več jim bomo dajali, več jih bo prosjačilo. Vsak dan sem v mestu, pa vem zakaj gre v tej zgodbi…….. . Ne biti tako naivna
Nihče od nas si najbrž ne zna predstavljati, kaj pomeni prosjačiti za denar na ulici. Na eni strani veliko pomanjkanje in iskanje izhoda v sili, na drugi strani pa tuji obrazi in prezirljivi pogledi. Najbrž se zato nihče ne bi odločil, če mu ne bi bilo potrebno. Če ga v to ne bi pahnilo kolesje modernih in dobrih časov. Preden obsojamo, premislimo. Nikoli, res nikoli ne vemo, kaj nas čaka že jutri. Usoda je včasih res kruta in nepredvidljiva. Je pa morda tisti drobiž, ki nam včasih trga žepe, pravšnji za te namene. Osrečiti nekoga. Tudi to nas osrečuje.
Res kruto,kajti res nikoli ne veš ,da lahko tudi sam, pristaneš nekega dne v takšni revščini. Danes imaš vse jutri se ti lahko tvoja sreča in denar razleti na tisoče koščkov. Zato res nikoli ne obsojajmo teh ljudi. Kdorkoli ne bi šel na ulico,prosit,za kakšen euro,če ne bi bil prisiljen v to.
Pokažimo svojo dobroto in postojimo ob njih in jim vrzimo v njihovo košarico vsaj za drobtinico kruha.