Malo prši. Na sever. Dober večer. In tribuna.
Na poti na stadion se nama pridruži Mojca.
Sedemo. In pogled se usmerja na desno stran. Redko kdaj to počnem.
Danes sem z razlogom.
Za mene je bila to posebna tekma. Drugačna, kot sem jo kot tako tudi gledala.
Generalno gledano je bila slaba. Z vidika mariborskega gledalca bo ob koncu spet štel le rezultat.
S tem ajn bishjen.
Milivoje in pred tem še Luka.
Za zmago brez prejetega gola. Za manj žvižgov.
Sodnik, ki je bil tolikokrat center naših tekem, je bil danes neopazen.
Stranski je tu pa tam zgubil zastavico, drugače pa tak al tak niso imeli pretiranega dela.
Začelo se je dobro. Kot že dolgo ne.
Pol pa nič več ni bilo.
Malo, pa je šlo. Za zmago, ki je pomembna. Za točke, ki štejejo zadnje sezone tako zelo veliko. Ekipa spet malo razmetana. Na igrišče jo pripelje stari novi kapetan.
Navijači ga nismo pozabili. Dobil je večji aplavz od ostalih.
In odigral polčas.
Po preveč poškodbah se je vrnil na igrišče.
Aleksander Rajčević.
Gledala sem ga že v B ekipi. Po vsem tem kaj je prestal, mu nihče ničesar ne more rečt. Res se vrača na stare tire.
A na drugih tirih, v dresih, na katerih še zdaj ne razumemo tistih črnih trakov, obrazi, ki jih 
poznamo.
Obrazi, ki so nam toliko dali, ki jih imamo radi. Fotografije bodo povedale njihove obraze. »Glavne« tri omenim. Goran, Dalibor in Elvedin (čisto v naključnem vrstnem redu), dobrodošli doma! Lepo vas je bilo videt. Hvala, ker ne pozabite naših obrazov. Hvala, ker se vračate s pozitivo. Hvala, ker ste še vedno tako čudoviti kot tisti dan, ko sem vam prvič segla v roko. Lepo je, ko pridejo igralci, ki so nam toliko dali, ki so nas tako zelo osrečevali. Lige Evropa in derbiji brez njih ne bi bili isti.
V tistem pršenju po tekmi, ko smo se toliko preigrali, nasmejali, ko smo si imeli toliko za povedat…smo vedeli, da je to malo drugačna tekma. Očaral me je fantek z Juga. Ni in ni nehal mahati s tisto zastavico.
Sam je stal na enem delu, a se je zdelo, da je na tem svetu pomemben samo klub, njegova ljubezen in to neizmerno veselje v očeh. Naša prihodnost.
Te dni imam veliko razmišljanja za seboj. Prijatelj Robi je dobil namreč noro idejo, ki bo v zvočni obliki slišna kmalu. In pogovor z njim mi je dal toliko misliti in me hkrati navdušil nad toliko novimi stvarmi. Neizmerno sem hvaležna za to njegovo idejo, da že par dni razmišljam kaj vse bomo še naredili.
Mi, vijol’čni.
Če sem bila najprej Mojca in me zdaj kličejo MalaMo…sem še vedno v globini srca še najbolj…res…kot ime bloga pove…Vijolica.
Preden začnem pisat blog, vedno grem skozi fotografski del. Da vidim, če sem kaj pozabila, da vidim, koga ne smem pozabit. In sem bila tako vesela, da ujamem v objektiv vse tisto, kar mi pomeni največ.
Na tribuni imam velikokrat zelo težke ljudi. Marsikdo od njih se je spomnil kaj je bilo dve leti nazaj na dan 5.11. Ja, Maribor je remiziral, točno v Domu prvakov z Angleškim velikanom. V Ligi prvakov. Dame in gospodje, prijatelji moji. Liga prvakov. Dve leti nazaj. In danes sta po dolgem času spet igrala skupaj. Fanta, ki ju tako zelo cenim. Tako zelo spoštujem. In tako sem bila tega vesela. Mogoče se je kdo spomnil. A na igrišču je bilo danes vendarle le nekaj tistih, ki so ustvarili tisto veliko pravljico. In počasi se lahko začnemo pripravljati za novo. Mogoče ne s tako igro. Ekipo pa zagotovo.
In če kaj, smo lahko samo veseli, da imamo tri pike. Da gremo malo na repka premor. Pa da se kmalu vidimo. A zagotovo se pred Domžalskimi Radomljami znova srečamo. In beremo.
Če kaj, bodo pa utrinki vijolice zmeraj našli neko pot do tega, da se napišejo. Tudi tokrat, ko jih končujem v soboto, da pridejo v objavo v nedeljo. Hvala vsem prijateljem za čudovito druženjem, vsem nogometašem, ki so si vzeli čas za nas po tekmi, ker je to nekaj najlepšega kar lahko naredijo in neizmerno cenimo.
In hvala, ker imam ta dar, da tipkam hitreje kot govorim. In želim v svet nest sporočilo, da je vijol’čna ljubezen moja mogoče za koga nora, a je moja in mi pomeni tako zelo, zelo veliko.
Ja, kar imam nosim v srcu. Vijol’čna barva me zagotovo spremlja vsepovsod. Oblačil se je v letih nabralo vijol’čnih ogromno. Hvaležna za njim. A hkrati se zavedam, da vse kar imam, ni veliko, a je moje. In predvsem bi rada rekla…da je pomembno to, da mi je ta vijol’čni svet dal toliko prijateljev, veliko družino, dal mi je moč, da spreminjam svet, lahko ga delam boljšega in lahko v njem pomagam. In ko se zjutraj zbudim sta ob meni dva, ki me znata najbolj razjezit na celem svetu, pa to samo zato, ker me na svetu zagotovo imata najraje od vseh. In če kaj, je to zaklad, ki se ga ne da kupit, prosit, izborit, zahtevat.
Ne pozabite tega.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
