“Žalosten dan, se preveša v še bolj žalostnega. Grozljivega. Cmok v grlu. In solze, ki polzijo. Tragično se je zaključilo življenje, ki bi lahko še cvetelo …” so pri Humanitarčku začeli zapis, v katerem se sprašujejo, čemu je žrtev nasilja, o katerem smo te dni poročali mediji, morala umreti. Žal še zdaleč ne gre samo za eno žrtev v sedanjem času.
“Leta bojev, da bi se rešila pekla. Leta manipulacije. Leta pomoči humanitarcev, prostovoljcev … samo, da bi lajšali ta pekel. A vedno je bila neka luknja v postopku. V zakonu. Vedno nekaj, kar je zaustavilo postopke … materinska ljubezen, ki te je povlekla nazaj v srž tega pekla … in potem še korona … štiri stene. Postajala si nemočna. Nezaceljene kosti. Bolečina v očeh. V vsakem delu tvojega telesa. Brutalnost je rodila apatijo,” so zapisali, kako je bilo pred tem ter dodali: “A nihče “ni nič videl”, “nič vedel”. Samo redki smo “paničarili”, ko si pretepena komajda stala … In potem dan … Postala si NIČ. To, kar si bila za sistem že ves ta čas, si postala še telesno. Konec, ki smo se ga vsi, ki smo te poznali bali leta in leta … a je prišel v še brutalnejši obliki.”
In ob tem so se vprašali: “Zakaj, si umrla? Zakaj smo kot družba dovolili, da si odšla na tako krut, brezsrčen in boleč način? Zakaj?
Zato:
… ker so sosedje vedno znova pogledali stran.
… ker je marsikatera “uradna” institucija delala samo do 15.00
… ker je lažje pojačati glasbo, kot poslušati krike izza sosednje stene
… ker si je lažje reči, da si bila sama kriva
… ker si je lažje metati pesek v oči, da si bila nerodna, da si padala, se udarjala v omarice
… ker si je lažje reci, “se me ne tiče”.
PA SE NAS.
VSEH NAS SE.”
Opozarjajo na to, da bi že z enim klicem lahko rešili ne samo to žrtev nasilja, ampak tudi druge. In da bi nato Policija pomagala in ukrepala. Sploh pa, da bi sosedje, ki so videli pretepeno žrtev, to tudi prijavili. “Nihče od vas se ne zaveda, koliko življenj bi lahko rešil preprost klic … Policija, ki pride takrat. Ki vidi preklano ustnico. Ki vidi, kako ti polzi kri iz že nekajkrat razbite arkade … Zabeležka soseda, ki je to SLIŠAL in ne humanitarcev, ki nasilje vidimo, ko ti končno dovoli iz hiše in so modrice že skorajda zbledele … Marsikdo reče – saj pa policija ne naredi nič? Kako veste, da ne bodo, če jih nihče niti ne obvesti … Leta in leta nasilja včasih minejo brez ene same prijave sosedov, brez ene same prijave na policijo … ženska brutalno pretepena. A je na koncu njena beseda proti njegovi (pesti) ….”
Odzivi na družbenih omrežjih si sledijo
“Brutalnost torka je očitno sprožila val, saj smo dobili kopico osebnih izpovedi, ki so nas močno pretresle. Objavljamo nelektorirano, z dovoljenjem avtorice,” so zapisali danes na Facebook strani Humanitarček in objavili zgodbo ene od njihovih sledilk. Med drugim je zapisala (objavljamo nelektorirano): “Zivela sva v hisi z njegovimi starsi, velikokrat sem slisala, kako je ata narezal mamo. Vcasih s pasom, vcasih s kablom od antene za televizijo. Moz ni nic rekel, samo rekel mi je, da on ni kot oce in jaz nisem kot njegova mama, ki je neposlusna. Rodila sem prvo hcerko pri 21. Se dobro se nisem zacelila od poroda, ko je ze zacel delat sina. Takrat sem prvic rekla, da malo pocakava, ker je bila mala stara 2 meseca. Potisnil me je na posteljo in me vzel na sili. Za kazen da si bom zapomnila pa se od zadaj, da me je bolela vsaka velika potreba se par mesecev. Pri 22 sem že rodila drugega otroka, do 26 leta sem imela 4. Z menoj je hodil k zdravniku, na socialno. Do mene in treh hcerk je bil vedno bolj agresiven. Udaril me je po ustih, ce sem kaj prevec rekla kar pred otroci. Vcasih sem ga prosila da ne naredi tega da vsaj ne gledajo, pa je vedno rekel, da naj se le naucijo. Hcere spostovat moza, sin pa zensko v red vzet.” Tudi kasneje ni bilo nič boljše, vsepovsod ji je sledil ali bil z njo, ko se je hotela rešiti, osamosvojiti, je doživela pekel: “Sledil je pekel. On je zaslutil da nekaj nameravam, vedno bolj me je nadzoroval. Kadar ni bilo nega doma, je prisel kak bratranec. Za siba je vedno lepo skrbel, hcere in jaz pa smo bili gnoji. Vso posto je on nosil na posto in vse.”
Po večletnem zasledovanju in pretepanju. čeprav je bila v varni hiši in materinskem domu, pobegnila v tujino
In končno je uspela oddati pismo, v katerem je prosila za pomoč: “Pri 27 sem se odlocila tvegat. Ko sva oddajala pole za otroske doklade sem vmes prilozila pismo ki sem ga prej naskrivaj pisala par mesecev in sem upala, da ga bo kdo prebral. Sem pa resno prosila da so tiho in pridejo le z resitvijo, ker me bo drugace ubil. To sem zapakirala med pole za doklade, jih celo spela skupaj in dala v kuverto, on pa je nesel na posto. Po skoraj enem mesecu in pol so policaji prisli na vrata, ces da je nasilje. On, tast sta zanikala. Tasca je rekla, da si zmisljujem. S seboj so imeli socialno delavko, ki nas je vzela in namestila takoj v varni hisi na drugem koncu slovenije. Ampak oni so imeli zlahto vsepovsod in so vedno izvohali. Njegov bratranec me je recimo pretepel na otroskem igriscu 50 m od varne hise vprico otrok. Socialne delavke so videle ampak so samo policijo lahko poklicale. Kaj bo ena taka pupika proti takim moskim. Policija je rabila 20 min, takrat sem ze imela vse polomljeno. Takrat sta moja starsa ze vedela, kaj se dogaja in vedeli smo, da v Sloveniji ne morem ostat. Bratranec, ki me je pretolkel, je dobil par mesecev pogojno. Bivši pa nič, ker ni bil v tem primeru NIČ kriv!” In pekel je, čeprav je bila v materinskem domu, varni hiši, bežala z otroki po Sloveniji nadaljnjih devet let, bil vse hujši: “Saga za otroke, materinski dom, varna hisa, bezanje po Sloveniji je trajalo skoraj 9 let. Ne bi rekla da se niso trudili. Ampak je bila to druga mentaliteta. Tam je delala obvescevalna po familiji huje kot v KGB. Naj povem primer – po sodiscu sem sla z otrocj v nakupovalno sredisce jest, tast mi je sledil in me na zenskem straniscu zbrcal po hrbtu, nogah in mi povedal, da bo hcerama naredil isto. Sredi nakupovalnega sredisca ni v zenskem wcju noben naredil nic!!! Pa ce bi petkrat nekdo klical policijo, preden pridejo, si ze pretepen.” Starši so ji pomagali, da se je preselila v tujino: “Jaz vem, da sem imela sreco, ker imam zlate starse, ki so se me odlocili resiti za vsako ceno. Z otroci so me namestili v tujini, na obravnave sem hodila samo v Slovenijo. Se takrat je bil moj ata ali brat vedno zraven. Brata so parkrat neznanci kar tako pretepli sredi ljubljane v opomin. Ampak mi je stal ob strani. Zdaj zivim v tujini ze deseto leto. Imam svoje malo podjetje, ki so mi ga pomagali postaviti starsi. Otrokom lahko omogocim psihiatra. Sin ima se vedno tezave, ima diagnoze. Bivsi pa me pusti na miru ze nekaj let oz od takdat ko je izvedel, da ne morem imeti vec otrok, ko me je pretepel. Sem v drzavi z boljso zascito in se zavedam svoje srece.”
Policija ima na svoji spletni strani zapisano, kaj je družinsko nasilje in tudi informacije o postopku na policiji
“Objavljamo koristne informacije za vse žrtve nasilja v družini, pa tudi ljudi, ki jim želijo pomagati. Kaj je nasilje v družini? Kako ga lahko prijavite? Kaj pomeni prepoved približevanja, ki jo policisti v nujnih primerih izrečemo kršitelju? Kaj lahko kot žrtev naredite sami?” so uvodoma zapisali. Celotno besedilo je zapisano na tej spletni strani: TUKAJ.
Ni dovolj, da si ga opazil. Nasilje v družini je naš skupni problem. Prijavi nasilje na 113.
Pomembne telefonske številke
Policija: 113 in anonimna brezplačna številka 080 12 00Center za socialno delo: center v vašem kraju; Krizni center: npr. krizni center Društva Ženska svetovalnica dobite na tel: 031 233 211 Društvo za nenasilno komunikacijo, tel: 01 434 48 22 (ponedeljek, torek, četrtek od 10. do 15. ure) ali na tel: 05 639 31 70 (Koper) Varna hiša – telefon: 031 736 726
