Marijo Grbić se je pri 27 letih odpravil na rutinsko operacijo, a se je stanje po posegu močno poslabšalo.
Prestal je pet operacij glave, postal invalid. Borec si želi še napredovati, a denarja ni. Upa, da mu bodo dobri ljudje priskočili na pomoč.
Pred tremi leti se je Marijo odpravil na operacijo, s katero bi odpravili težave z ravnotežjem. “Bil sem na pregledu pri doktorju, bilo je rečeno, da imam prevelike možgane pa premajhno lobanjo. In on bi mi odstranil del lobanje in s tem bi pridobil prostor za možgane, ki so pritiskali na možgansko deblo,” nam je v uvodu dejal. Pred tem je živel normalno življenje, šele kratek čas preden se je odločil za operacijo, so se začele pojavljati težave. “Ravnotežje, bolj široko sem hodil, imel sem tudi glavobole,” opiše svoje težave. Pred tem je delal kot pomočnik geodeta, vsak dan se je vozil na relaciji Ljubljana-Ptuj.
Težave prepisovali njegovi konstrukciji
Ko je sprva težave zaupal zdravnici, je to pripisovala njegovi konstrukciji, saj je Marijo precej visok in ima veliko kilogramov. “Rekla je, da naj bi to bilo zaradi prekomerne teže, zato naj bi tudi težje dihal in imel široko hojo. Šel sem na samoplačniške preiskave, kjer je bilo ugotovljeno, da mi mali možgani pritiskajo na možgansko deblo. S tem je bilo ugotovljeno, da imam strdek,” opiše. Dejali so mu, da gre za rutinsko operacijo, da le nekaj dni in bo živel popolnoma normalno življenje.
Po operaciji so družini sporočili, da se dobro počuti
Po operaciji pa so se začele komplikacije. Po operaciji so družini sporočili, da se dobro počuti, ker je bil koronavirus, obiski tako rekoč niso bili mogoči. Mama je dejala, da je bilo precej težko, da je stopila v stik. Marijo se sicer časov po operaciji le delno spominja. “Vem, da sem padel s postelje, dvignili so me, nisem imel zaščitne ograje, prišlo je do hematomov ter bakterijskih okužb. Glede obiskov pa bi povedal, da samo jaz nisem imel obiskov, drugi ležeči pacienti, ki so bili z menoj v sobi, so imeli obiske normalno. Zakaj obiskov nisem smel imeti, še zmeraj ne vem.”
Po glavni operaciji je sledilo še več operacij
“Večina so operirali male možgane. Bil sem tudi pri drugih doktorjih, ki so preverili moje stanje. Bilo mi je rečeno, da so želeli z novimi operacijami, prikriti preteklo operacijo, ker je prišlo do nekakšne napake. Oživljali so me, dobil sem traheostomo. Moje stanje je še zmeraj v fazi okrevanja,” pove. Sprva je nekaj mesecev preživel na Soči, kjer se je moral učiti stvari od začetka. “Glede kliničnega centra sem bil zelo zanemarjen, ko sem prišel v Sočo, je odnos in oskrba 1a, a so terapevti in ostali zelo obremenjeni, ker je veliko pacientov in ne morejo vsega narediti. Na Sočo imam dobre spomine, da se zahvalim dr. Gabrovcu, on me je tudi napotil na nadaljnjo rehabilitacijo,” opiše trenutke rehabilitacije.
Njegova mama se je precej krivila, saj ga je podprla, da se odloči za operacijo. “Ne bi bilo mame, ne vem, če bi danes bil tukaj z vami. Kar se tiče papirologije, komunikacije z zdravniki. Z zdravniki moreš imeti dosti potrpljenja, imajo dosti pacientov, jaz pa se s tem ne želim ukvarjati, ker me preveč psihično in psihično obremenjuje,” pove.
“Nisem mogel sedeti na kavču. To sem dosegel. Dosegel sem stanje, da lahko sedim na kavču.”
Rehabilitacija v Beogradu, želi si v Švico. “Zamudil sem čas, ko bi lahko največ napredoval”
V zadnjih mesecih je Marijo precej napredoval. Po Soči se je zdravil tudi v Zagrebu, Beogradu, a zanj bi bilo najpomembneje, da se odpravi v Švico, kjer so možnosti napredka največje. Žal pa denarja ni, saj je vse, kar mu je krila zavarovalnica v Sloveniji, če izčrpano. Naprej družina deluje po svojih zmožnostih, stopili so skupaj, prodali, kar so lahko, da so plačali dodatne fizioterapije, a žal v nedogled ne gre.
In kaj bi bila njegova največja zmaga?
“Da bi plaval v morju. Da bi hodil,” pove: “Plavanje v vodi zelo pripomore k rehabilitaciji, vendar jaz nisem zmožen zaradi tega, kar imam vstavljeno v trebuhu ter traheostome, ki jo imam.” Tudi hranjenje več ni mogoče. Ko se zjutraj zbudi, ga prevzame asistent in poskrbi za osnovno nego. Sledi zajtrk, razgibavanje. “Grem ven, na kakšno kavo, sprehod. Vesel sem, ko pridejo prijatelji na obisk,” pove Marijo.
“Družina mi je dosti pomagala. Prijatelji so bili tudi ob strani, a družina mi je pomagala največ. Oče je bil moj osebni asistent, prišel sem do teh faz, da lahko delam določene stvari. Prepuščen sem osebnim asistentom, imam dva asistenta, ki skrbita zame,” pove. Zraven vseh težav ima tudi težave z dihanjem, zato ima ponoči posebni aparat, ki mu dovaja kisik. Začeli so se tudi epileptični napadi, zato mora jemati tablete.
“Doživela sem šok in ga še zmeraj doživljam. Nisem pričakovala, da bo sin v takem stanju.”
Spregovorila je tudi njegova mama Rajka. “Ni samostojen, morem poskrbeti zanj od zjutraj do zvečer, ponoči morem biti pripravljena, kako diha. Dala sem sina, da se pozdravi, ne da pride še v slabšem stanju. Nisem mogla priti do njega, na obiske, ker doktor, ki ga je operiral … Vsi so imeli pravico, da vidijo svojega otroka. Imela sem občutek, da sem dala jagnje med volkove. Sam mi je rekel, da je Marijo v redu, da ne potrebuje mamice, da potrebuje punce. Marijo me je večkrat klical ponoči, da ima hude bolečine. Rekel je, da se bo vrgel čez okno. Ko sem šla na intenzivni oddelek, da pogledam, kako funkcionira, 10 mesecev je bil v kliničnem centru, je fizioterapevtka rekla: “Ja Marijo, ti si bil čisto v redu, dokler nisi padel s postelje. Takrat so mu možgani zdrsnili dol”. Nihče mi ni povedal, da je padel s postelje, zaradi tega je v takšnem stanju.”
“Doktorje sem prosila, da ga dajo slikati, pa so govorili, da je vse v redu, da je tako po operaciji, da ni nič poškodovano. Hvaležna sem mariborski bolnišnici, dr. Voršiču, ki mi je povedal, da je poškodovana center za dihanje, požiranje. Ko sem šla okrog za druga mnenja, so mi rekli, da bi Marijo lahko bil rastlina, da je hrastovo drevo, kaj vse je preživel,” opisuje mama.
V solzah je prosila, da pomagajo njenemu sinu.
Več v Moji zgodbi.
