Borova življenjska zgodba je zgodba njegove družine. Zgodba, v kateri je dolga leta alkohol imel glavno vlogo. In ta je vplival na Bora, na njegovo ženo, na njegova otroka. Dolga leta po smrti žene in odhodu otrok jo je Bor zaupal v projektu Vida prostovoljcem Humanitarčka, ki so mu na njegova stara leta priskočili na pomoč. Kralji ulice pa so njegovo zdaj povzeli zgodbo povzeli.
Zdelo se je, da želi sam sebe kaznovati
“Za Bora nam je takoj po koncu prvega vala 2020 povedala njegova osebna zdravnica. Bil je težek patron. Ni želel pomoči. Zdelo se je, da želi sam sebe kaznovati za vse, kar se je zgodilo v preteklosti. V resnici je bil izstradan, nekako smo si njegovo zaupanje pridobili s tem, da smo uredili Jasminkin grob, s pomočjo donatorjev smo ji postavili ustrezen spomenik in zasadili rožice,” so povzeli pri Kraljih ulice zapis od Humanitarčka in razložili, kako so mu pomagali. Tudi pri navezovanju stikov z odtujenima otrokoma.
“Ko si ga srknil na njivi, si bil šele pravi moški”
“Če boste komu povedali mojo zgodbo, me imenujte Bor. To ime mi je všeč. Poznal sem enega Bora pri nas v vasi, gospod je bil. Vedno ugvantan, čist, z lepo ženo. Tak bi si jaz želel biti, pa mi ni dalo življenje. Na kmetiji sem bil rojen. Že od malega sem orng delal. Na polju, v štali. Niso nas šparali. Od desetega leta sem delal od jutra do mraka. Oče so mi že kmalu dali vinčeka, malo za žejo. Ko si ga srknil na njivi, si bil šele pravi moški,” pa je svojo zgodbo začel Bor, ki so ga že v otroštvu starši in družba navadili na pitje alkohola.
In padli so prvi udarci po Jasminki
Pri 17 letih je spoznal Jasminko, s katero se je poročil. “Pri 17 sem spoznal Jasminko. Pekarno so imeli doma. Luštna punca. Lepi zobje, dolge noge. Poročila sva se in imela dva otroka. Na njivi pa ni bila vajena delat, takoj jo je križ bolel. Pa sem jaz delal. Mi je vinček pomagal, včasih še malo slivovka, če je bilo premrzlo,” je povedal Bor. In vinu se ni odpovedal. Težko življenje so imeli, revščina je bila njihova stalna spremljevalka. Jasminka je nekega dne prodala star traktor, da so imeli za preživetje. In padli so prvi udarci po njej. Bor jo je udaril. In čeprav ga je bilo, ko je bil trezen, sram tega, da jo je tepel, jo je pod vplivom alkohola tepel še naprej. Dokler je nekega dne niso našli v prepadu. Njega so odpeljali na zdravljenje. Otroka pa sta odšla.
Rad bi se opravičil otrokoma
In po mnogih letih težkega življenja Bor pripoveduje: “Zdaj imam 80 let. Rojstni dan sem imel, pa ni bilo nikogar. 20 let je, odkar ni več Jasminke. Vsak dan mislim na njo. Vse sem se spomnil za nazaj, vsake črnice. Vsak dan jokam, samo so se mi solze posušile, pa ne pritečejo več. Gledam polja, ki so bila včasih naša, pa skalo, s katere se je Jasminka vrgla. Zvečer ji šepetam, da mi oprosti. Mogoče je prav, da sem na stara leta zdaj betežen, da nimam kaj za jest.” V sebi nosi krivdo. In zaključuje zgodbo: “Jasminki se ne morem opravičiti. Lahko pa bi se sinovoma, če bi ju našel. Da ne bi še onadva kdaj pila. Jaz ne pijem že 20 let, a je prepozno. Jasminke ni več. Jaz pa nimam niti evra preveč, da bi ji grob orng uredil.”
