Mislim, da v Sloveniji skoraj ni človeka, ki ne bi slišal za zgodbo o Lani, deklici, ki si je želela samo to, da bi nekega dne lahko obula normalne čevlje …Lano je Humanitarni MAUS spremljal zadnja tri leta. Poleg družine sem verjetno najsrečnejši človek, da se Lana postavlja na noge. Vsaka SREČNO zaključena zgodba je zame samo potrditev, da je trud humanitarnih organizacij poplačan. Da lahko v miru rečem, v življenju sem rodila otroka, posadila drevo, napisala knjigo in pomagala človeku v stiski. Pa če vsak od nas pomaga samo enemu človeku, je to korak v lepši jutri, zavest, da delamo DOBRO.
Nedolgo nazaj se je začela akcija zbiranja pomoči za Lano Beranič iz Maribora, ki je imela že od rojstva deformirani stopali, da bi zbrali denar za njeno operacijo na Floridi. Njeni starši ne bodo pozabili, da slovenski zdravniki niso našli ustrezne rešitve za njene prirojeno zraščene prste na nogah in odebeljena stopala, zato so mamici priporočali amputacijo, ki jo je, hvala bogu, zavrnila. Lana je zdaj v drugem razredu osnovne šole in vseskozi je morala nositi po meri narejeno obutev. Stanje se je slabšalo. In kot da bi ne imela dovolj težav že samo s tem, je imela še težave z ožiljem na nogah, žilice so pokale.
Operacija za Lano v ZDA je stala 177.000 evrov. Njen oče Marjan, ki je hčerki želel na vsak način priskrbeti denar, se je prijavil v resničnostni šov Kmetija, a je, žal, prehitro izpadel. Lano je nato operiral kirurg dr. Paley, ki je uspešno operiral že več slovenskih otrok, katerim medicina doma ni mogla pomagati.
Ker v začetku zavarovalnica ni dala nobenega konkretnega odgovora, je deklici na pomoč pri zbiranju denarja ponovno priskočilo mariborsko humanitarno društvo Maus. V preteklosti smo pomagali že veliko družinam z otroki s posebnimi potrebami. Lani smo na pomoč priskočili že pred dvema letoma, ko je potrebovala posebej prilagojeno obutev in ko so potrebovali denar za dekličine preglede v Zagrebu, na Dunaju in seveda odločilni pregled v Rimu. Tam jo je pregledal dr. Paley in predal dobro novico, da je operacija mogoča.
Kako bomo zbrali denar se nisem spraševala. Enostavno smo šli v akcijo, s prepričanjem, da nam uspe. Tri dni pred začetkom akcije sem začela objavljati pozive po pomoči na Facebooku. Takoj so se odzvali navijači mariborskih Viol in začeli z dražbo dresov in nisem mogla verjeti, odzvali so se še Green Dragonsi. Lana je povezala celotno Slovenijo, celo zelene in vijolične.
Mediji so po objavljeni naslovnici v Večeru začeli klicati iz vseh mogočih strani, v nedeljo smo z akcijo prišli v dnevnik 24 ur. Slovenija, kot da je v času stiske potrebovala povezovanje. Naziv humanitarne akcije „SLOVENIJA ZA LANO“ pa so Slovenci vzeli dobesedno. Naše objave so se kot za stavo množično delile in zdi se, da smo v roku treh dni popolnoma preplavili Slovenijo. Na našem računu se je v dveh dneh zbralo 12.000 evrov, ljudje so hodili na pošto in donirali od 1 eur do 500 eur, vsak po svojih zmožnostih. Zavarovalnica je pod pritiskom medijev klonila in odobrila plačilo operacije, ki je seveda ne bi, če ne bi naredili takega pompa, kot smo ga. In večkrat se vprašam ali živim na Luni ali kje, ko vidim za kaj vse nas družine prosijo in se v državni blagajni ne najde denarja. In ko ni medijskega vika in krika, potem se zavije v plašč molka.
Lana je tako uspešno prestala operacijo v medicinskem centru St. Mary na Floridi. Operacija je bila zelo zahtevna, saj je bila Lana kar deset ur pod anestezijo. V vse prste so ji vstavili ploščice in tako ustavili njihovo rast. Dva prsta so ji skrajšali, dva prsta na vsaki nogi pa popolnoma odstranili. Bolečine so bile res hude. Izgubila je tudi veliko krvi, saj so se pojavile težave z žilami. Po operaciji je dvakrat prejela transfuzijo. Imela je težave še s prebujanjem, saj je bila zelo dolgo pod narkozo.
V društvu MAUS, ki je bilo vseskozi pobudnik in nosilec akcije, smo v okviru Založbe MAUS, izdali tudi knjigo „Zgodbe s pravljičnega vrta“ slovenskega pisatelja Milana Petka Levokova. Knjigo smo namenili Lani in ji dodali zapis po nazivu akcije, SLOVENIJA ZA LANO. Deklica je knjige odnesla seboj v Ameriko in se medicinskemu osebju zahvalila tako, da je vsakemu podarilo knjigo v spomin. Ponosna sem na našo gesto, kakor tudi hvaležna celotni ekipi, ki je spisala knjigo za Lano.
In čeprav so mediji v veliko oporo, humanitarne akcije vseeno izkoriščajo in nimajo mej zasebnosti. Ko že vse vleče na rumeno in na storing, pozabijo na glavnega akterja zgodbe, to je bolnik, ki potrebuje zdravljenje. Tu se približamo ultraliberalističnemu geslu »Profit za vsako ceno« , ki je povampiril ljudi. Prav tako mediji na žalost seštevajo prodane izvode in merijo gledanost, zapolniti je treba prazne strani. In prav tako družine, ki se soočajo s takimi ali drugačnimi boleznimi in drugimi stiskami, bodo na koncu morale imeti izdelane strategije, marketinške prijeme, starši bodo morali manipulirati, če bodo hoteli denarčke iz blagajne, v katero so leta pridno nalagali in odlivali denar tudi oni in njihova razširjena družina.
Predvsem je treba poudariti in druge starše opogumiti. Marjan Beranič in družina so vzgled, kaj vse se da doseči z voljo in vztrajnostjo. Da ni vse črno, kot se zdi na prvi pogled. Res občudovanja vredno je zoperstaviti se vsem mnenjem zdravnikov, se požvižgati na mnenja in iti svojo pot do konca. To je ključ do uspeha. In tu se mi zdi, da so Beraničevi zmagali. Tudi zato jih občudujem. Obenem pa še enkrat poudarjam, naj bodo VZGLED DRUŽINAM, ki se znajdejo v taki situaciji, da se ve, da v življenju nismo sami. Kjer je volja, je pot!!! Srečna in še enkrat SREČNA sem in objokana od sreče, ko vidim Lano, kako gre nazaj v šolo, novim dogodivščinam naproti. Kako je pogumna! Prava štajerska baba!!!
LANI iskrene čestitke za pogum, mamici, atiju, sestri in obema babicama pa za požrtvovalno pot! Vsem vam, ki ste nam pomagali, tako ali drugače pa še enkrat HVALA!!!
Srečna in še enkrat SREČNA. Ko vidim Lano kako je pogumna! Prava štajerska baba!!!
Nataša Švikart Žumer vodja HUMANITARNEGA MAUSA
