Mala sobica v kateri sem spal, je bila blizu Koroške ceste. Kako lepo me je uspaval živ promet, ki je potekal po njej. V nedeljo, ko je bilo bolj tiho sem kar težko zaspal.Spominjam se gospe, ki je živela nižje ob še deroči Dravi, kakšne težave je imela kadar je bila od doma, ko ni slišala šuma reke da jo uspava.
Ljudje, ki živijo v mestu so navajeni mestnega zvoka. Ko vidim danes kako se “sterilni” vodilni trudijo utišati ta zvok, to mesto, me spreleti groza. Nekoč zelo prometne, žive ulice, ceste, poljubno spreminjajo, kot da smo v nekakšnem zdravilišču. Kot da so v službi “hudiča” in ljudi s tem silijo, da preživijo večji del dneva v nakupovalnih centrih, kjer je namensko zelo živo. Dober način privleči ljudi v centre zapravljanja.
Smo družabna bitja potrebna druženja, zato nas ni težko usmeriti seveda na njihov mlin. “Zato izprazni mesto, saj imajo kam iti”
Koroška cesta, nekoč glavna vpadnica iz zahoda bo postala še ena od peš con. Počasi bo celo mesto peš cona, tako velika, kot da je za celo Evropo. Evropa ima svoje peš cone, gospodje.
Zgodba z moje mladosti (Deček z ulice), prikazuje Maribor, kot da je to bilo pred nekaj stoletji. Pa je bilo praktično včeraj.
Darko Baša
