Zbrali smo nekaj želja naših kolumnistov, ki dnevno ustvarjajo zgodbe, ki se vas dotaknejo tako sli drugače.
Mojca Pepelnik: V novo leto z vijol’čnim kupom
Tak imamo. Leto bo kmalu gotovo. In spet je tu preveč vprašanj, preveč hrane, preveč vsega. Kot da slučajno ne bi mogli prenesti vsega v drugi dan, ki je slučajno potem že novo leto.
Nimam neke posebne želje za drugo leto. Niti nekih pretiranih pričakovanj ne.
Naučila sem se, da življenje moram vzet dan za dnem. Da vse kar planiram slej ko prej pade v vodo, da vse kar si zastavim tak nekje na poti izgubim.
Predvsem imam eno tako skupno idejo. Da bi ljudje v novem letu več skupaj stopili. Da bi se več spoštovali, več cenili ljudi, ki jim hočejo dobro. Da bi obračali vstran obraze od tistih, ki bi jih radi porušili. Predvsem pa si želim, da bi ljudje se iskreno smejali. Da bi iskreno verjeli v dobro. Da bi bili iskreni do sebe. Če si kaj želim, da bi nehali gledat kaj nimamo, ampak da bi cenili to kar imamo. In če kaj, si želim, da bi ljudje bolj pazili nase. Na cesti, v trgovinah. Da bi predvsem bolj ravnali poudarno. Da bi bolj varčevali z besedami in manj z dejanji. Da bi hiteli počasi in počasi divjali. In predvsem si želim, da bi večkrat koga objeli, poklicali na kavo. Če si kaj v novem letu želim, da bi se ljudje več družili med sabo. Da bi prihajali na stadion, sejali dobro voljo in veseli hodili domov. Želim si, da bi vijol’čna zgodba gradila lepše mesto in predvsem dajala tisti velik začetek lepšega mesta. Kjer bi bilo več bojevnikov in manj Kalimerotov. Več smeha do jutranjih ur in predvsem več srečnih otrok. Na igralih, na igriščih z žogami, več srečnih in zdravih ljudi, ki bi verjeli, da se pravi čas zanje še začenja in da je upanje za čisto vsakega od nas. In ja, vse kar želim mojemu mestu, želim tudi sebi. Ker ko bomo začeli pri sebi, bo pot lažja za vse. In lučke bodo gorele v srcih vseh nas. Z vijol’čno krvjo ali pa samo krvjo, ki bo še vijol’čno. Lepo je bit doma v tem mestu. Začnimo cenit mesto v katerem živimo.
Pa srečno, moje najljubše mesto na svetu!
Anita Mlakar: Zapiranje poglavij
Izteka še eno leto leto za katerega bi si marsikdo, če bi vedel vnaprej, najbrž zaželel, da se ne bi zgodilo. Ob izteku pa ga, kot iz zasede preseneti spoznanje, da je bilo, čeprav zelo hudo, pravzaprav najboljše, kar se mu je lahko zgodilo.
Najbrž precej nesmiselna poved, a v njej je vsa resnica. Tudi sama priznam, ne bi ga ponovila, a hkrati ga ne bi zamenjala. Najbrž v živjenju vsakogar pride leto, ko mora odrasti. Ko se mora soočiti z vsem, kar si je pridelal v življenju ter sprejeti odločitve in se postaviti na svoje noge. In ko se bolečina konča, ko se zave, da je preživel, se s pokončno hrbtenico ozre nazaj in si reče, uspelo mi je in nikoli več ne grem nazaj. In verjame in upa, da je bila pot, ki jo je prehodil enosmerna, brez rondojev.
O zapiranju krogov sem brala danes, zapis znanega avtorja, ki ni slučajno prišel predme. Pravi, da mora človek vedeti, kdaj je določeno fazo pripeljal do svojega konca. In vztrajanje v tej fazi pomeni le, da zamuja srečo ob vseh ostalih fazah, skozi katere bi moral iti. Ob zapiranju krogov, vrat, poglavij, kakorkoli že to imenujemo, pa je pomembno to, da za sabo puščamo trenutke življenja, ki so se zaključili. Navada namreč ni potreba. Tako pravzaprav prenehamo biti to kar smo bili in postanemo to, kar smo.
Morda dobra popotnica za leto ki prihaja in za katerega tisti, ki se na to ‘spoznajo’, pravijo, da je leto novih začetkov. A korake naprej, dela vsak sam. Zato želim, da bodo moji in vaši smeli, strumni in pogumni.
Maja Štefanec: Želje in zaobljube
Modni Robi: Staremu letu v slovo
Konec leta je vedno čas, ko delamo inventure, pospravljamo kar se je čez leto nabralo in si delamo zaobljube in velike želje. Na koncu je tako, da vedno pozabimo kaj prešteti, da nas pri pospravljanju vedno kdo ali kaj zmoti, da novoletne zaobljube kaj hitro po novem letu splahnijo …. in? Da so velike želje ponavadi vedno prevelike.
Zato sam nimam nekih velikih besed, globokih misli in velikih ambicij. Leto, ki je za nami, se poslavlja. Zato ga bom v miru pustil, da gre svojo pot. Za leto, ki pa že trka na naša vrata, pa si želim predvsem VEČ luči v naših očeh, VELIKO topline v naših srcih in NAJVEČ sreče za vse nas. Verjamem, da bo prineslo veliko lepega in boljšega. SREČNO!
