Bil je petek 23.12., ko sem se zjutraj odpravila na zagrebško letališče po možeka, ki se je čez praznike za 10 dni vrnil domov. Pa sem zaštartala Melvina. To je moja mala Toyota. Ime sva ji z možem dala, ko sva na spletu našla kviz »How to name your car«. Ja, prav zares, vse se najde na tem spletu in ja, res sva včasih malo drugačna.In tako Melvina usmerim proti Zagrebu, neobremenjena z ostalim svetom, vesela, da bom videla moža po dveh mesecih. In drvim tistih dovoljenih 130 km/h, tu pa tam kak kilometer več. Že se bližam slovenski meji in si mislim še slaba ura pa vidim moža! Juhuhuhuhuhuhuu. Še kilometer do naše meje, pa še en preko hrvaške. Preračunam, da še 5 minut, pa že dalje drvim 130 km/h pa nekaj več proti zagrebškemu letališču.
In potem me tisti ostali svet, s katerim sem še bila par minut pred tem tako zelo neobremenjena, postavi v čakalno vrsto pred mejnim prehodom.
In ker nisem neki živčni negativec, si mislim: »Eh, saj to bo hitro«, sploh ko vidim, da se malo naprej vrsta deli v dve. In tu se začne moje prekletstvo vrst! Preden se začnem delit v dve vrsti, že gledam, analiziram, preračunavam, verjetno naredim celo statistiko prejšnjih slabih odločitev v katero vrsto se postavit. In glas v meni reče LEVO ampak si mislim: nena ti meni govori levo, ker je vedno narobe in se odločno postavim v desno kolono. In poglej ga zlomka…..Branka v desni koloni stoji, medtem pa mimo mene po levi prvi avto z avstrijsko registrsko, pa drugi in peti in osmi.
Še vedno se ne razburjam, pač mislim si kakšni srečkoviči so vsi ti Avstrijci, ki se vračajo domov k družinam in bodo jedli vse tiste balkanske dobrote. Bureke, krompiruše, lepinje, kajmak…….bemtiš, zdaj pa sem kr lačna postala! Kar vidim tisto dobro krompirušo, ki jo naredi moževa babica.
Pa se skoncentriram nazaj na cesto. In po 15 minutah v moji polžji koloni, naši obmejni delavci odprejo tretjo vrsto za izstop. In spet preračunavam, analiziram itn. Pa se kregam sama s seboj: „Idi desno v novo kolono!! Ne tukaj ostani. Vsi bodo šli tja! Idi! Ostani!“
In na koncu ostanem v koloni, v kateri sem že bila. In normalno, da sem ostala ponovno v tisti koloni, ki se premika po polžje. Mimo mene pa ponovno vsi bureki in lepinje pa sarme v avtomobilih z avstrijskimi tablicami. Prestopim slovensko mejo, si prižgem cigaret, ker sem že malo nervozna, ker morem biti ob 13ih na letališču. In se zgodi čudež. Desno od mene se v medmejnem pasu odpre še en vozni pas. Branka gas pa desno!!! In čudežno drvim mimo vseh burekov in sarmic, ki so me prej prehitevali. Pa s cigaretom v roki maham: »Adijo burek, goodbye sarmica, Branka je končno v pravi vrsti! Doviđenja vsem skupaj!«
Misleč, da se je moje prekletstvo vrst v novi državi končalo in si med tem prižgem naslednji cigaret, imenovan cigaret sreče, me vesolje hitro strezni. In ponovno stojim in stojim in čakam in kadim. Medtem gledam vse tiste bureke, sarmice in kajmake z avstrijskimi tablicami, kako ponovno vozijo mimo mene in si mislim: »Kaki srečkoviči, da bodo jedli vse te dobrote. Bureke, lepinje, sarmice,…..”
In po uri in 15 minut čakanja sem se že 123450ič v življenju sprijaznila, da sem pač rojena s prekletstvom napačne vrste. A tokrat pač še dodatno spoznala, da za to ni zdravila, ne uroka, ki bi prekletstvo preklical. Edino da to prekletstvo preživim še naslednjih 50-60 let, ali koliko pač še bom tu, je, da vdihnem, si prižgem cigaret ali dva ali pet ali osem, in da med vožnjo pošljem možu SMS, da bom zamudila!
Pa lepe praznike vsem. Tistim, ki ste pohiteli in tistim, ki zamujate.
